Začetek slovenskega nogometa v naših krajih

Nimamo pismenih podatkov, da bi lahko vedeli kdaj so se v naših krajih začeli baviti z nogometom. Po pričevanju starejših občanov pa lahko sklepamo, da se je tu razvijal nogomet že kmalu po letu 1900, mogoče pa tudi prej. V tistih letih je zadnji živeči grof Strassoldo v Rupi prodal vse svoje imetje kmetom in starejši vaščani pravijo, da naj bi zemljišče »z rdi n « (to je z visokim kamnitim zidom ograjeno zemljišče ob vhodu v Rupo, na desni strani Jakiljeve ulice) daroval, ali poceni prodal, občini Miren (pod katero je takrat spadala Rupa) z namenom, da bi tam nastalo nogometno igrišče za krajane. Občina Miren je pozneje zemljišče prodala zasebniku in, nekje okrog leta 1933, uredila nogo – metno igrišče » pri Štantu « v Mirnu, kjer stoji še danes.   

Ena najstarejših slik naših nogometnih ekip je prav gotovo slika nogometašev iz Rupe iz leta 1925. Ekipo so v glavnem sestavljali rupenski fantje in je spadala v športno društvo » Vipava «. Njen sedež je bil v Dolnjem Mirnu » pri Grabcu «, ki je bil takrat povezan z Rupo z majhnim lesenim mostom. Igrišče so si uredili igralci sami » v Delah « (danes » Pot v dele « v Rupi) in so tudi sami plačevali najemnino zemljišča kmetu. Društvo je bilo ustanovljeno leta 1922 in se je v glavnem bavilo s telovadbo (Sokoli) medtem ko so nogomet gojili v Rupi. Joško Rusjan in Viktor Buzin (brat Venčeslava) sta se s kolesom odpravila v Trst, kjer sta kupila majice, hlačke pa so sešile domače šivilje. Nogometne čevlje » tretarje « so si igralci sami pripravili tako, da so pod vsakdanje čevlje zabili koščke podplata.

Ekipo so sestavljali: Venčeslav Buzin, Ernest Pavletič, brata Benko in Zdravko Butkovič, brata Riko in Mirko Tomažič ter brata Stanko in Evstazij Zavadlav (vsi iz Rupe); Franc Pavletič (kovačev) in Albert Vinaci iz Rubij, Ludvik Primožič iz Sovodenj, Vilko Krajnik iz Peči ter Janko Ferfolja in Milan Kogoj iz Mirna. Ekipa je nastopala na raznih turnirjih in prijateljskih tekmah s Šparto v Gorici, v Vrtojbi, z Volgo v Solkanu, večkrat v Ajdovščini in tudi pri železnici med Pečjo in Sovodnjami (menda v » giavi «). Na bližnje tekme jih je s konji na » kareti « peljal Ivo Tomsič iz Rupe, na bolj oddaljene, n.pr. Ajdovščino, pa so se odpravili s kolesom.

Ko so bili že pripravljeni na vpis v redno prvenstvo, morda z upanjem, da bi občina zgradila igrišče v » zrdin u «, je fašistična Italija prepovedala dejavnosti vsem slovenskim društvom. Ekipa se je razšla in igrišče so zgradili v Mirnu, kjer leta 1945 v prvenstvu goriškega krožka zabeležimo mirensko Adrijo (za katero nastopajo tudi igralci rupenske enajsterice).

V sezoni l. 946/47 je Zveza društev za telesno vzgojo za Primorje in Trst razpisala pokrajinsko prvenstvo v nogometu za Julijsko krajino. Liga je zaobjemala ozemlje Primorske in Istre in štela kar 1 8 ekip. Na začetku je nekaj nastopov opravila tudi tržaška Ponziana, ki je pozneje tekmovala v jugoslovanski prvi zvezni ligi. Drugi člani pokrajinske lige so bili Škedenj, Milje, Montebello, Gorica, Krmin, Gradišče, Ronke, Tržič, Torpedo iz Reke, Pulj in Rudar iz Rač, Koper Izola, Piran, Ajdovščina in Postojna. Novonastalo ekipo Gorica so sestavljali boljši igralci raznih okoliških društev iz vrst napredne slovenske in italijanske mladine, sedež pa je imela v Ljudskem (trgovskem) domu v Gorici.

Ekipa je treninge in domače tekme opravila v Mirnu, ker je igrišče v ulici Baiamonti v Gorici, ki je bilo sicer v lasti občine, imel v zakupu zasebnik, ki ga je pogodbeno oddal v uporabo Pro Gorizii, ki je nastopala v eni višjih italijanskih lig. Član ekipe je bil tudi Mario Kovačič, ki ga potem zabeležimo kot igralca Juventine, nato pa prvega trenerja članske ekipe v Sovodnjah v sezoni 1955/56.

Po priključitvi Primorske k Jugoslaviji, leta 1947, so društva na jugoslovanski strani obnovila ekipo Gorica (nato Železničer, Vozila in Hit, sedaj pa ponovno z izvirnim imenom), tokrat s sedežem v Šempetru. Na italijanski strani se je ekipa razšla in lahko sklepamo, da si je napredna slovenska in italijanska mladina zopet skušala urediti ekipo in igrišče. Ugibali bi lahko celo, da so igrišče na zasebnem zemljišču v Sovodnjah zgradili prav v ta namen.

Leta 1947 je bila v Ločniku ustanovljena ekipa Juventina (morda naslednica prejšnje ekipe Gorica). Prvi dve leti je nastopala na igrišču v Mošu, naslednjih šest pa v Sovodnjah. Leta 1951 je na občnem zboru društva v odbor vstopila večina Štandrežcev, ki je izglasovala premik društva iz Ločnika v Štandrež. Leta 1955 so tja prenesli še ekipo, na veliko veselje vseh Štandrežcev. Odhoda pa so se še bolj veselili Sovodenjci, ki so tako pridobili nogometno igrišče in sestavili nogometno ekipo.

1955 – 1960

Primorski Dnevnik je dne 28. septembra 1955 objavil naslednje kratko sporočilo: “V Sovodnjah, kjer je igrišče ostalo prazno, snujejo novo ekipo, ki bo verjetno imela ime Sovodnje in bo igrala v II diviziji ”. To se je zgodilo potem ko si je štandrežka Juventina, ki je dotlej koristila sovodenjsko igrišče, uredila svojo igralno površino v Štandrežu in tja preselila vso svojo dejavnost. Lepo sovodenjsko igrišče, ki je v vseh povojnih letih opravljalo pomembno vlogo pri širjenju telesne kulture in narodne zavesti med goriškimi Slovenci, je tako ostalo za kratek čas neizkoriščeno, vendar so se v vasi kmalu našli ljudje, ki so postavili temelje nogometu v Sovodnjah. Prvi zametki nogometne dejavnosti so se sicer pojavili mnogo prej, saj so se po slovenskih vaseh na Goriškem vrstili øtevilni turnirji, na katerih je sodelovala tudi sovodenjska ekipa.

Temeljni kamen društva so postavili poleti leta  1955 na vrtu gostilne “pri Mirkotu ” v Sovodnjah, kjer so se sestali domači športniki in imenovali prvi odbor, ki so ga sestavljali: Jožef Pelicon – predsednik, Mirko Hmeljak – tajnik in odborniki Janko Cotiœ, Aldo Vižintin in Danilo Cotič. Glede na takratne nelahke in zapletene politične razmere je društvo prevzelo uradni naziv “Società Sportiva Savogna” a je bilo v zamejski stvarnosti vselej razpoznavno kot ŠD Sovodnje. Takšen uraden slovenski naziv je društvo doseglo mnogo let kasneje. Člansko moštvo je prvič nastopilo na uradnem prvenstvu italijanske nogometne zveze v sezoni l. 955/1956 pod vodstvom trenerja Marija Kovačiča iz Gorice, ki je vodil tudi mladinsko ekipo. Kovačič se je odlikoval po strokovnosti in požrtvovalnosti, predvsem pa je pokazal veliko razumevanje naše narodnostne športne stvarnosti in jo posredoval igralcem, ki so kasneje postali vodilni œlani društvene dejavnosti. Po enoletnem mandatu je predsednika Pelicona nasledil Janko Cotič, po nekaj letih pa je tudi Mario Kovačič zapustil teh – nižno vodstvo društva in ga prepustil najprej Niniju Peternelu, ki mu je nato nasledil Donda iz Gorice. Uspešnost sovodenjskega nogometa se je pokazala tudi v kakovosti nekaterih igralcev, ki so prestopili k ekipam višjega razreda, kot je bila takrat Pro Gorizia, ki je nastopala v državni četrti ligi. Za goriški klub so zaigrali Gianni in Bruno Marson, Lado Cijak, Rudi Vižintin in Romano Devetak.

1960 – 1970

Po začetnih finančnih in organizacijskih teæavah prvih let, ko si je društvo utiralo pot v krajevnem športnem okolju, je desetletje 1960 -1970 pomenilo obdobje razvoja in rasti. Društvo je sestavilo tri ekipe, člansko in dve mladinski. Prav mladinske ekipe so bile zelo pomembne za društvene dejavnosti, saj so jih sestavljali izključno domači igralci, ki so prihajali dejansko iz vseh vasi sovodenjske občine. Tudi tehnično vodstvo so prevzeli domači trenerji, med katerimi moramo izpostaviti “steber in dušo” sovo – denjskega nogometa Giannija Marsona, ki je vzgojil tudi mnogo mlajših trenerjev.

Proti koncu petdesetih in na začetku šestdesetih let je bila v Sovodnjah priljubljena še druga športna panoga in sicer namizni tenis. Delovanje se je odvijalo v dvorani pri Kuzminovih, kjer so fantje prirejali turnirje in sreœanja z drugimi skupinami na Goriškem. Med leti 1963 in 1965 so Sovodenjci, ki so delovali v sklopu športnega društva, pod imenom Vrba nastopili na tudi na uradnih prvenstvih deželnega značaja.

Zanimanje za to športno zvrst je počasi splahnela in ob dodatnem uveljavljanu nogometa, so v Sovodnjah začeli razvijati novo dejavnost, t.j. moško odbojko. Z žogo ob mreži so se zabavali predvsem v poletnih mesecih na plošči ob kulturnem domu v Sovodnjah. Ekipa je sodelovala na raznih turnirjih in neuradnih tekmovanjih. Redno se je udeleževala vsezamejskih Slovenskih športnih iger in memoriala “Mirko Filej”.

Nekaj let po moški, točneje leta 1970, so ustanovili tudi žensko odbojkarsko ekipo, ki je že istega leta nastopila na rednem prvenstvu. Žal pa sta imeli ekipi dokaj kratko življenje.  Zaradi pomanjkanja pokritega prostora, ki bi omogočal treniranje in igranje skozi vse leto, je odbojkarska dejavnost zamrla še nekaj let kasneje.

Na začetku šestdesetih let se je kot strela z jasnega pojavila neverjetna novica: skozi Sovodnje je država načrtovala speljati avtocestni odsek, ki naj bi v diagonali presekal prav nogometno igrišče. Društveno vodstvo se je združilo v skupnem boju z ostalimi vaškimi komponentami in postavilo zahtevo, da bi nova cesta ne razpolovila vasi in hkrati uničila igrišče, za katerega je sovodenjska skupnost veliko žrtvovala in bila ponosna nanj. Glavna zahteva Sovodenjcev je bila, da naj igrišče ostane tam kjer je. Po dolgih pogajanjih je le prišlo do kompromisne rešitve, tako, da je gradbeno podjetje ob zaključku cestnih del, igrišče ponovno zgradilo nad avtoce – sto. Taka rešitev je mnogo let predstavljala edinstveni primer v državnem merilu.